Z asfalta na svobodo

datum: 03.11.2018

Mnogi tekači uresničijo svoje tekaške ambicije najprej kot cestni tekači. Vendar, ko prestopijo prag gozda jih tek v naravni popolnima zasvoji in jim daje posebno energijo.  Tekmovalnost je na trail / ultra trail tekmah sicer prisotna, vendar pa se tekači med seboj tudi spodbujajo in skupaj odtečejo marsikateri kilometer. V cilju pa si čestitajo in skupaj veselijo, saj so premagali predvsem samega sebe. 

Povprašali smo vrhunske slovenske trail tekače, ki so svojo tekaško pot začeli v cestnih tekih, traili pa so jih kasneje povsem zasvojili:

 

Peter Macuh je postal cestni tekač med služenjem vojaškega roka, ko je bil star 19 let. Takrat ga je pritegnil maraton in odtekel je prav vse Ljubljanske maratone in marsikaterega še dodatno. Proti koncu osemdesetih let se je začela odvijati scena gorskih tekov, ki so ga takoj pritegnili. Danes pa teče predvsem traile in to stotke, tiste kilometrske ali pa še raje milje. Kot pravi mu traili dajejo strast do teka, druženje s sorodnimi dušami, čisto veselje in ventil za odklop!

 

Toni Vencelj je veliko let treniral na cesti ter tekel predvsem 10 km in 21 km. Njegov velik cilj preteči maraton pod 2:30 je trikrat le za malo zgrešil. Treninge je kasneje preusmeril na daljše razdalje z namenom odteči cestno stotko. Pri tem je vse več tekel po gozdnih poteh in gorah in se tako nezavedno oddaljil od asfalta.

Ultratraili z razdaljami 100 km ali več ter odlični rezultati pa so mu dajali novo motivacijo. Toni sam pove, da je bil tekmovalno usmerjen tako pri cestnem teku, kot tudi zdaj pri trailu. Vendar ima pri teku v naravi manj poškodb in čas mu teče hitreje.

 

Bojan Ambrožič  je pričel s krajšimi cestnimi teki (kot so npr. Tek štirih srčnih mož okrog Bohinjskega jezera ali teki Gorenjskega pokala) a v tekmovalnem duhu. Prvega gorskega teka se je udeležil po naklučju in takoj ga je narava zasvojila. Trenutno se udeležuje daljših, bolj zahtevnih izzivov, za katere je nabiral izkušnje celo zadnje desetletje. V naravi se zelo dobor počuti; tek v naravi pa mu pomeni odklop od vsakdanjega stresa.

 

Jana Bratina  je prvotne kros dolžine do 10 km dopolnjevala s cestnim tekom do 21 km. Glede na njeno okolje je tek v naravi nekaj vsakdanjega in makadamske poti so ji bile vedno ljubše od ceste. Velika ljubezen Jane pa so hribi in tek v naravi ji ponuja občutek svobode.

 

Marjan Zupančič je začel kot kolesar, kasneje se je preizkusil v duatlonu, triatlonu, tekmovalnem turnem smučanju in gorskem teku. Med športnimi dosežki posebej ceni uspehe na Triatlonu jeklenih, na katerem je sedemkrat zmagal, bil štirikrat drugi in štirikrat tretji. Trenutno teče predvsem traile in bolj ko je strm hrib, bolj je hiter. Tudi Marjan je bil vedno tekmovalen in na vsaki preizkušnji iztisne iz sebe največ, vendar pa po tekmi s sotekači z veseljem poklepeta. Je tudi aktulani rekorder Slovenske planinske poti. V naravi dobi dodatno moč in težji ko je tek, lažje mu gre.

 

Nataša Robnik je in bo vedno ostala cestna tekačica; a vedno več treningov naredi v gozdu in v hrib. Krivec je predvsem njena psička Ashe, ki gozd naravnost obožuje. Živi na obrobju Celja in že od vsega začetka teče v naravi, trail ali ravnino. Obe izbiri sta stran od mestnega vrveža in asfalta. V začetku vsakega leta izbere željene teke in potem trenira po planu. Le redko se med sezono odloči za tekmo, ki ni v planu. Zaenkrat ima še vedno v ospredju cestne teke, tu in tam pa sezono popestri tudi s kakšnim trailom, tako kot je bil UTVV. Njena najdaljša tekaška dolžina je 246 km na slovitem Spartathlonu v Grčiji; cilj ultraških podvigov pa vedno premagovanje lastnih meja. Nataša prizna, da brez teka ne more in ne zna več živeti, saj je to njen način živjenja. Po naporni službi ji čas v naravi na novo napolni baterije. Želi si še mnogo tekaških podvigov brez poškodb ter aktivno preživljanje časa v naravi.

 

Andrej Mederal je pravzaprav začel s tekom po naravi, ko se podil po gozdnih poteh in hribih. S tem je preko poletja namreč delal kondicijsko bazo za treninge karateja, ki so potekali od jeseni do pomladi. Po desetih letih športa pa si je pri reportaži 3. Ljubljanskega maratona zadal cilj: »Naslednje leto ga pretečem tudi jaz!« Andrej se s ponosom pohvali, da je letos pretekel že svoj dvajseti Ljubljanski maraton. Prizna pa tudi, da je njegova ljubezen kljub vsemu ostal gorski tek ter tek v naravi. V zadnjih letih se je pričel pripravljati in udeleževati tudi daljših trail tekov, na katerih so mu pomembni predvsem osebni užitek, druženje in ne rezultat. Pri tem ga preveva, do zdaj neznana, energija iz katere črpa moč za ostale življenjske preizkušnje. Vedno pridejo vzponi in padci, a Andrej se drži Trubarjevaega izreka: »Stati inu ubstati«.

 

Lucija Krkoč je že kot otrok tekla cestne teke v Sloveniji in Italiji in sicer od 5 km do 12 km. Nadaljevala je s tekmami v cestnem teku in se potegovala za olimpijsko normo v maratonu ter za državne naslove na 10 km in 21 km. Tek v naravi je spoznala že takoj na začetku tekaških treningov, torej 14 let nazaj, saj živi v prelepi Vipavski dolini. V gorske teke jo je kasneje vpeljal trener Edvin Kosovelj. Lucija zdaj rada izbira med vsemi tremi disciplinami, cestnim tekom, gorskim tekom in trailom. Prav traili in tek v naravo pa jo pa trenutno najbolj veselijo, saj ji narava pomeni zelo veliko. Lucija prizna, da se v naravi psihološko očisti; tek pa jo tudi po napornem dnevu napolni z novo pozitivno energijo.

 

Andrej Zaman se je v mladosti ukvarjal z raznimi športi med katerimi je prevladovala atletika, tek na dolge proge,  maratoni in supermaratoni. Po štiridesetem letu pa je odkril ekstremno kolesarstvo in od takrat se je udeležil večine najbolj znanih evropskih brevetov. Predvsem pa se rad odpravi na samooskrbne dirke po celem svetu. Zaključil je ene največjih, kot so Transcontinental Race v letu 2015 (4337 km), Trans Amerika v letu 2016 (6870 km), Japonska odiseja v letu 2017 (3200 km) in letos dirka od severa do juga Evrope imenovana NorthCape - Tarifa (7384 km), ki je s 4. mestom tudi krona njegove kariere. Ravninski tek na razdaljah do 100 km dopolnjuje s traili. Andrej je idejni pobudnik in vodja organizacijskega odbora teka 100 ob Mrzli reki, ki bo letos 8. decembra že v drugi izvedbi. Njegova želja pa so teki v razdaljah 200 ali 300 km. V letošnjem letu je poleg 100UTVV pretekel še dvakrat 100 km in dvakrat 100 milj trail teka, od teh eno tik pred startom ekstremne kolesarske dirke. Tudi ni presenečenje, da mu je všeč tek po neoznačeni trasi ter samostojno iskanje navigacije. Tek mu pomeni odlično pripravo na ekstremne preizkušnje v kolesarstvu, a ne želi biti ujetnik ure in uvrstitve; zato njegov moto ostaja »čista uživancija«.

Katja Drobež se vedno poheca, da je vstala, ko je imel čez trideset let. Do takrat se ni ukvarjala z nobenim športom, je le študirala in brala. Tek ji je hitro zlezel pod kožo in je pri njej povzročil velike osebne preobrazbe. Po desetki, polmaratonu ter maratonu je v tekla tudi na daljših razdaljah, kot je Evropski cestni ultra maratonski pokal. Kasneje je iz asfalta zavila na gozdne stezice. Tek je, poleg hoje v hribe, postal del njenega življenja. Stezičenja se je lotila zaradi pomanjkanja časa in presenečena je ugotovila, da je enostavno. Gojzarje in težek nahrbtnik je tako zamenjala za trail superge in tekaški nahrbtniček; namesto sendviča pa je vzela s sabo le pest datljev. Tako so kilometri stezic hitro izginjati pod njenimi nogami. Katja prizna: »Nekje na tistih gozdnih potkah, sem, izgubljena v prekrasnih razgledih, našla svojo dušo. Zaljubljena sem v hribe.«  Kot pravi, teka ne treniram, ampak ga živi. Iskanje lepih hribovskih krogcev na zemljevidu je del rutine in tek po začrtanih stezicah nagrada. Stezic ni nikoli dovolj in ena ni enaka drugi. Rezultati so zanjo le številka, ki jo precej hitro pozabi. Zato pa ji ni nikoli dovolj zgodb. Daljša kot je razdalja, zahtevnejši kot je teren, težji kot so vremenski pogoji, bolj epske postajajo. Katja svoje zgodbe tako lepo opiše, da se še nam orosi oko: »Vsak tek je zame tako lep, da je že skoraj kičast. Vsak dan preživet na stezicah, je zame lepši od vseh prejšnjih. Vsak nov vrh je veličastnejši od že osvojenih. Vsak nov razgled bolj dih jemajoč. Mogoče pa vse, kar je zunanjega pri tem sploh nima prav veliko, mogoče vsa ta lepota prihaja iz mene.Iz občutkov radosti, ki jih doživljam, ko sem del narave. «

 

Renato Lešnik, je po mnogih maratonih in pol maratonih, v Podbrudu spoznal gorski maraton, ki mu je takoj prirasel k srcu. Od takrat je bil večkratni udeleženec GM4O - Gorski Maraton 4 Občin, Podbrdo Trail Running Festival, Ultra Trail Vipava Valley - Slovenia, leta 2012 pa je kot član reprezentance nastopil tudi na svetovnem prvenstvu v gorskem maratonu v Švici. Danes se aktivno ukvarja s trail teki ali preprosto s tekom v naravi, saj pravi, da je to najboljša rekreacija pri kateri nisi obremenjen z rezultati in časom. Zelo je ponosen na svojo tekaško skupino, »Počasni, a drzni«, v kateri je več kot 20 tekačev in jo z veseljem že šesto leto pripravlja na maratone in trail teke. Pridobil je tudi naziv vaditelj rekreacije pri Športni uniji Slovenije. Lastne izkušnje z veseljem deli tudi pri Teku treh vrhov, ki se je uspešno zaključil pretekli vikend. Renato je človek, ki mu poleg lastnega teka izmenjava izkušenj in motivacija drugih zelo veliko pomenijo. Večkrat svetuje, da se moramo ukvarjati s tisti obliko rekreativnega športa, ki nas veseli, ter nam pomaga pri premagovanju vsakodnevnih težav; zelo rad pa izpostavi prav trail teke. Njegova želja je Ultra Trail du Mont Blanc - UTMB, njegov moto »Srečni so tisti, ki imajo sanje; še srečnejši pa tisti, ki so se pripravljeni potruditi, da te sanje uresničijo« mu pri tem daje vedno novo energijo.

Renata lahko spremljate na njegovem blogu: https://pocasenadrzen.weebly.com/

 

Robert Kereži je po tekaških začetkih okrog tridesetih presedlal na cestno kolesarstvo. Letno je »obrnil« med osem do deset tisoč kilometrov. Ker pa ta šport postaja vse bolj nevaren, zahteva veliko denarja, vzame veliko časa, kvaliteta ter kvantiteta treninga pa variirata glede vremena ter letni čas, je kmalu po 45. letu ponovno prešel na cestni tek. Po nekaj mesecih je staknil poškodbe (vnetje labruma), ki je bila posledica neenakomerne razporeditve mišične mase in seveda moči. Kot bivši kolesar je imel namreč bistveno bolj razvit spodnji del telesa. Čas za saniranje poškodbe je preživel v telovadnici, kjer je z cross fit vadbo okrepil še zgornji del trupa. Odločil se je, da po trdi podlagi ne bo več tekel, saj so sile na telo prevelike. Kot sam pravi je pričel raziskovanje elementarnega človeškega gibanja, tokrat v naravi. In že po prvih srečanjih z gorskimi in trail teki se je v njem sprožila neka čudno privlačna kemija. Pričel je prebirati strokovno literaturo, avtobiografije znanih trail in ultratrail tekačev, ob tem pa tudi popolnoma spremenil prehranjevalne navade. Po slabem letu spogledovanja z ultra razdaljami se je na začetku leta 2017 vendarle odločil, da se v njih tudi preizkusi. Na prireditvi 100 Milja Istre je odtekel prvo stotko; junija in oktobra pa še na Ultrapušeljcu ter Dalmacija Ultra trailu. Za konec prve ultraške sezone pa je bil presenečen in hkrati vesel nad žrebom, ki mu je omogočil udeležb  na eni najtežjih ultra tekaških preizkušenj Marathonu Des Sables. Robert je velik promotor trail teka, njegov moto »Nemogoče je samo beseda« pa je navdih mnogim tekačem, ki vstopajo v svet teka po naravi. Sam prizna, da si postavlja vedno višje cilje, tako bo letošnjo sezono zaključil na Oman Ultra Trailu.

 

Ana Čufer je odraščala s športom, saj prihaja iz aktivne družine. V osnovni šoli se je spoznala s cestnim tekom, radijsko orientacijo in navadno orientacijo ter seveda z gorskim tekom. Cestni tek jo je najmanj pritegnil in je v tej kategoriji nastopala le v sklopu šole ter kasneje gimnazije. Na fakulteti se je odločila, da jo najbolj osrečujejo traili, še posebno zahtevni tereni in zahtevni spusti. Najraje teče v gorah in gozdu, kjer je mir, kjer se lahko odklopi, kjer izginejo vse skrbi in, kjer se lahko napolni s pozitivno energijo ter »se poigrava  s terenom.«

 

Alenka Pavc je imela kratko zgodovino cestnega teka, a dolžine tekov in ambicijie, so bile velike od začetka. Prvi tek je namreč začela z maratonom na 17. Ljubljanskem maratonu, kar je tudi še nekajkrat ponovila. Po okrevanju zaradi poškodbe leta 2014 ji je kolega priporočil tek v naravi. Tako je nastopila na Naj-Naj malem maratonu v Polhograjskih Dolomitih, istega leta pa še na GM 40 v Podbrdu. Alenka pove, da je v zadnjem času dodobra spoznala svoje telo in sposobnosti, zato zdaj izbira trail teke v dolžinah do 100 milj. Ima pa še nekaj ambicij v cestnih tekih, vendar na ultra razdaljah. Alenki pomeni tek v naravi, stran od civilizacije, največjo sprostitev in užitek. Ni lepšega zvoka, kot sta šumenje vetra v krošnjah dreves in pokajočega listja pod nogami v jeseni ali energija in svežina prebujajoče se narave spomladi. Napolni jo z energijo, ki jo potrebuje v vsakdanjem življenju.

 

Matej Mato Hribar je svoj limit iskal in našel v pol maratonu (1:25). Ambicije so bile usmerjene v premagovanje lastnih in predvsem, hitrostnih meja. Ker so mu hribi zapisani v priimku sem precej kmalu začel »brskati« po gozdovih in meni najbližjih - Grintovcih. Tisti prvi pravi teki v gozdu ter gorski teki pa so bili na kamniški trim stezi in se potegnili proti Sv. Primožu, ter nekaj kasneje na Grintovec (2006). Danes se Matej Mato najraje odprav na trail tekme, ki ponujajo pokrajino, v kateri lahko resnično uživa. Pomembne so mu prave trail poti, razgledi, rastje, vodni izviri in čim manj civilizacije. Če je pri tem tekma še odlično organizirana, potem ni razloga, da vsaj enkrat ne bi bil tam. V primeru, da tega ne najde, potem ima obilo pravih trail tekov ne daleč stran od doma. Štartna številka mu že nekaj časa ni več prioriteta. Matej se zaveda, da je človek na tem planetu le gost, ki ima pač srečo, da se je vsestransko razvil do te mere, da je začel škoditi naravi iz katere je prilezel. Če bomo nadaljevali s tem tempom uničevanja tistega, kar nam daje kisik za življenje, nas in to se bo zagotovo zgodilo, enkrat ne bo več! In kaj tek v naravi pomeni njemu »Naravno gibanje, mir in samoto za razmišljanje in opazovanje. Pomeni mi pokazati Materi naravi, da sem je vsaj malo vreden.«

 

Simon Strnad se s športom ukvarja že od malih nog. Vedno je užival v gorah, hribih, torej predvsem na višini; kamor je tekel ali pa se podal s kolesom. Rad se poheca: »Samo da grem gor, gor, navkreber; znova in znova gor!« Od vedno je povezan z naravo in prav v sožitju z naravo najde tudi sebe. To se odraža tudi danes, saj dneve najraje preživi izven urbanega okolja, v neokrnjeni naravi, kjer lahko začuti vse lepote tega sveta. Tek v naravi ga dodatno napolni z energijo, ki jo še kako potrebuje v natrpanem vsakdanu. Prav tako mu tek ponuja motivacijo za iskanje novih izzivov v življenju. Najraje se udeleži trail tekov, skyrace tekem ali gorskih maratonov. Na prireditvah mu največ pomeni druženje s tekači, ki imajo podoben cilj – to je uživati lepote narave ter biti aktiven.

 

Bodi del čudovitih zgodb tudi ti, prijavi se in izkusi  UTVV2019!